Zorenje

Zori paradižnik.

In kumare.

Pa jajčevci.

In ostale dobrote z domačega vrta.

Zorijo pa tudi naši otroci. Kako me včasih presenetijo! Ko jih dojemam še za manj zrele, kot v resnici so. In me presenetijo s kakšno potezo, s kakšnim dejanjem, ali zgolj z nepričakovano modrostjo, ki pride iz njihovih ust. Pa če so ta stara 8 let ali dve in pol.

Ponosna sem na svoja osemletnika, ki sta že kar nekaj letošnjih počitniških dni preživela doma povsem sama. 10 ur. Pripravita si zajtrk, pospravita, rešujeta naloge, bereta, kaj pospravita, se igrata z mucami, z lego kockami, monopoly, šahirata, ali pa se zaposlita pri neštetih zanimivostih okrog hiše, se vozita s kolesom po domači ulici, si pogrejeta kosilo in pospravita za seboj. Brez televizije in računalnika. Resda sva oba z atijem ves čas dosegljiva na telefonu, vendar oba daleč stran. Ati 40 kilometrov, jaz 80. To zorenje nam je bilo včasih samoumevno…

Razgled na cvetlična korita in posode

En julijski posnetek cvetočih lepotic okrog naše hiše:

Te pa so na gospodarskem poslopju:

Ognjič

Za ognjič sem kot otrok prvič slišala, ko je babica kar naprej za veliko tegob uporabljala ognjičevo 'mažo' (mazilo). To mazilo je zame, glede na veliko spoštljivost babice do njega, predstavljalo kar neko čudežno sredstvo.

Ko sem začela sama vrtnariti, sem se začela zavedati njegovega čistilnega učinka za vrtno zemljo in preventivnega v odnosu do škodljivcev. Prestolonaslednika ga imenujeta kar 'čistila roža'.

Ognjič ne draži kože, uporaben pa je pri alergijah, celjenju ran, blaži opekline in krčne žile, nenazadnje pa pomladi in polepša kožo.

Mlade liste lahko uporabimo kot dodatek solati, nekateri pa si privoščijo tudi cvetove.

In še zanimivost. Če se cvetovi zjutraj kmalu ne odprejo, bo tisti dan deževalo. Tudi pred dežjem, če ta pride čez dan, se cvetovi zaprejo.

Moj vrt ga je poln:

Hotel za žuželke

Pravzaprav se sliši čudno in tudi sama sem pomislila, da gre spet za eno modno muho, ki v obliki darila, namenjenega našim otrokom, ni zaobšla naše hiše. Ko pa malo pomislim, je logično. Žal. Da smo lastno okolje degradirali do te mere, da zdaj žuželke rešujemo pred izumrtjem. Oziroma si celo prizadevamo zato, da se naselijo v bližini našega vrta.

Lipovec

Naša lipa je v bistvu lipovec. Ded mojega J jo je posadil pred več kot tridesetimi leti tik ob lipi, ki jo je strela preklala na dvoje. V tem času neznansko lepo diši in je zadnji čas, da se nabere cvetove za čaj.

Vrt sredi junija

Letos nas pa škodljivci res ne pustijo pri miru. Najprej smo potrebovali kar nekaj časa, da smo polžem dopovedali, da na vrtu niso dobrodošli. Potem je pravo invazijo naredil koloradski hrošč. Samo enkrat sem ga pregnala z bezgom in žal mi je, da postopka nisem večkrat ponovila. Pri naravnem varstvu rastlin je pač tako, da mora biti vrtnar res vztrajen in zadevo večkrat ponoviti. Dva grmička nizkega fižola pa sta na udaru uši. Tudi tam zdaj škropim z rdečim mineralom in upam, da se kmalu poslovijo. Na cvetači, ki sem jo ta konec tedna spravljala za ozimnico, sem našla kapusovega belina. Dan bi pustil ostale cvetače pri miru, sem namočila par pesti paradižnikovih stranskih poganjkov in jih potem s tem zalila.

Na tej gredici si delata družbo korenček in čebula, oboje fino dela, čeprav je na tem delu vrta ena sama glina:

Blitva je čudovita, treba jo bo redčit, malo se pozna toča, ki je klestila prejšnji teden:

Bučke cvetijo, nastavljeni so prvi plodovi. J bo naredil opornico, rada bi jih namreč speljala v zrak:

Cvetača:

Med papriko je solata, ob robu ognjič, ki ga je sicer obilo po celem vrtu, v ozadju brokoli, ki je v glavnem že spravljen za ozimnico, zdaj pa poganjajo še stranskih cvetovi:

Gredica in pol paradižnika, vmes sončnice, ob robu ognjič in bazilika, ki pa je še tako majhna, da se na slikah komaj vidi:

Visoki fižol se pridno vzpenja ob opornicah, senco mu dela zelje:

Nizki fižol bujno cveti:

Grah že pobiram in luščim za ozimnico:

Dve vrsti kumar in zelje:

Gnojilo iz kopriv

Vrt je bil letos minimalno pognojen z Organikom. Zdaj pa vrt na približno 14 dni dognojujem z domačim gnojilom iz kopriv.

Naberem koprive in jih s stebli vred narežem na približno 5 centimetrov. Napolnim približno pol večjega vedra in zalijem z vodo (pri nas imamo na srečo vodnjak na dvorišču).

Mešanico pokrijem s kopreno, ker ne maram, da bi se v njej utapljale žuželke, muhe, čebele in ostale živalce. Vmes premešam, ko grem slučajno mimo in se spomnim. Čez kaka dva tedna, ko se mešanica neha peniti in se koprive razgradijo in ostanki potonejo na dno, je gnojilo pripravljeno za uporabo. Takrat ga redčim z vodo v razmerju 1:10 in z njim zalivam zelenjavo na vrtu.

In takoj spet ponovim postopek priprave svežega gnojila.

Limonovec

Dobil ga je J za darilo, razveselili pa smo se ga prav vsi. Tudi sama sem si ga potiho že dolgo želela, pa nekako nikoli ni bil pravi trenutek za nakup. Čudovito cveti, oblikovani so tudi že nastavki za plodove.

Moj bio – vrt (Marija Omahen)

Je ena prvih knjig, ki so mi prišle v roke in ki navdušujejo za 'vrtnarjenje brez kemije', kar je tudi podnaslov te publikacije. Žal jo je nemogoče kupiti, ker je pošla že pred leti, na srečo pa jo je mogoče še najti v lokalni knjižnici.

Napisana je v duhu sožitja z naravo, navdušuje za uporabo naravnih pripomočkov in iskanje okolju neškodljivih načinov vrtnarjenja, brez uporabe industrijskih kemičnih izdelkov. Sama pravi: »Tudi na majhnem vrtu lahko precej izboljšamo kakovost lastnega življenja.« Z njo se strinjam tudi v tem, da je marsikateri vrt postal »pravcato bojišče: v rokah vrtnarjev so številna kemična orožja za pokončevanje življenja v zemlji in nad njo, seveda pa škodujejo vrtnarji z njimi tudi sebi. Zagotovo drži resnica, da je sodelovanje z naravo koristnejše in cenejše kakor delovanje zoper njo.«

Ključne značilnosti bio-vrtnarjenja, o katerih govori avtorica, so to, da vrtne zemlje ne lopatimo in obračamo, da v vrtu ni monokultur, marveč mešane kulture, da gnojimo s kompostom in zelenim gnojenjem. Natančno opiše pripravo komposta, vrtna orodja, vrednost deževnikov in drugih koristnih živali v vrtu. Za bio vrtnarje so dragoceni njeni napotki o naravnih sredstvih za zaščito rastlin, o zeliščnih škropivih in gnojilih. Dotakne se vplivov lune in planetov na vrtnarjenje, ki so jih naši predniki upoštevali, žal pa so se z intenzivnim kmetovanjem kar nekako izgubila.

V knjigi najdemo tudi obširno preglednico ugodnih in neugodnih sosedov na vrtu in kaj saditi po prvotni zelenjavi (katera je naslednja primerna).

Tudi ta knjiga je nepogrešljiva v domači vrtnarski knjižnici.

Biovrt (Marie-Luise Kreuter)

Ni zgolj še ena iz vedno večje zbirke knjig o vrtnarjenju brez kemije. Avtorica pravi, da »biotični vrtnarji naj ne bi le vedeli, 'kako naredimo', temveč tudi spoznali, 'zakaj deluje'.« Temu vodilu sledi od prve do zadnje strani.

Tako izvemo, katere so preizkušene, odporne sorte, in katere so nove, za bolezni neobčutljive. Ponudi precej obsežno razpredelnico biotičnega zatiranja škodljivcev, pregled najpomembnejših biotičnih pripravkov, predstavi možnosti naravnega gnojenja in poda nasvete za številne mešane posevke. Poleg tega opiše tudi trajnice, enoletnice, dvoletnice, skratka vse rastline, ki sodijo na domač vrt.

Če in ko imam težave na vrtu, je to prva knjiga, ki jo vzamem v roke. Doslej sem še vedno lahko iz fotografij in skic v knjigi, in s primerjanjem tega, kaj se dogaja pri meni, lahko ugotovila, v čem je problem. Potem sem na osnovi te 'diagnoze' iskala v knjigi tudi primerno rešitev. Običajno jo najdem takoj. Toplo priporočam.

Zeleni kvadrat – zdravje iz organskega vrta (Kornelija Benyovsky Šoštarić)

Ko sem si to knjigo sposodila v lokalni knjižnici, nisem točno vedela, ali bo ena tistih, ki jih samo prelistaš in po hitrem postopku vrneš, ali bo ena tistih, za katero bi rada podaljšala izposojo, pa žal ne gre, ker je že rezervirana. Že po nekaj straneh sem vedela, da je to tisto, kar sem tako iskala. Kmalu sem spoznala, da vzporedno ob knjigi obstaja cela serija vrtnarskih oddaj, ki jih avtorica snema v svojem vrtu v hrvaškem Zagorju za prvi program hrvaške televizije pod naslovom Vrtlarica in ki so tudi izjemno poučne, zelo nazorne in absolutno vredne ogleda. Ogledati si jih je mogoče na naslovu www.hrt.hr. Pri tej avtorici ni mogoče spregledati, da to, o čemer poroča in piše, srčno živi v vsakem trenutku svojega življenja.

Srčika knjige je 'vrnitev v naravo', nazaj k čim bolj naravnem vrtnarjenju. Brez pehanja za čim večjim paradižnikom, pač pa v prizadevanju za čim bolj kakovostno, z vitamini in ostalimi koristnimi elementi bogato domačo zelenjavo. S to osrednjo mislijo nas popelje na potovanje od tega, kako si omisliti vrt na svoji zaplati zemlje in urediti svoj zelenjavni kvadrat, kako vsako leto zasajevati in sejati povrtnine brez prekopavanja zemlje, z uporabljanjem zastirke, upoštevanjem naravne zaščite rastlin, privabljanjem koristnih vrtnih prebivalcev, opuščanjem intenzivnega gnojenja. Kar tako, mimogrede, navduši še za lastno pridelavo in shranjevanje semen, zlasti domačih, avtohtonih sort zelenjave.

Dodana vrednost knjige so fantastične fotografije, ki jih je posnel avtoričin mož Nino Šoštarić. On je hkrati tudi snemalec prej omenjenih televizijskih oddaj.

Ker je knjiga polna dobrodošlih nasvetov in tako nepogrešljiva, si je več ne bom sposojala v lokalni knjižnici. Odslej je del moje domače vrtnarske knjižnice.

Vrtnarsko veselje

V enem zapisu sem že povedala, da se je moje učenje vrtnarjenja začelo z mojimi prvimi par kvadrati vrta in prvimi napakami. Dobesedno 'learning by doing'. Delala sem po načelu, 'poglej, kaj sadi sosed in to naredi tudi sam', in po načelu, 'ata ziher ve, pokliči ga'. Vsako zimo sem si pripravila okvirni seznam povrtnin, ki sem jih želela na svojem vrtu pridelati, in skica, kje bo kaj raslo. Od začetkov pa do danes se to dvoje ni spremenilo, se pa vsako leto širi seznam. In zadnje leto se je povečalo tudi število kvadratov. Pa te dni ugotavljam, da bi lahko bil še večji, da bi imela še česen (zdaj ga imam samo med jagodami, so naravno zaščitno sredstvo proti glivičnim obolenjem), ohrovt, rabarbaro, pozni krompir in še kaj bi se našlo.

Skladno s tem širjenjem pa sem začela brati tudi vrtnarsko čtivo in ga nekaj od tega vzela za svojega. Moje vrtnarske biblije, o katerih bom še kdaj kaj napisala, so tri: Biovrt avtorice Marie-Luise Kreuter, Zeleni kvadrat Kornelije Benyovsky Šoštarić in Moj bio vrt Marije Omahen.

Skupni imenovalec vseh treh, ki sem ga prenesla v svoj zeleni pravokotnik, je v tem, da skušam saditi rastline po načelu dobrega sosedstva in že po tej poti zmanjšati invazijo škodljivcev, naravni 'boj' s slednjimi in uporaba zastirke. Glede slednje sem presenečena, kako krasno funkcionira kar zadeva zadrževanja vlage v tleh, ohranjanja rahlosti zemlje in dejstva, da plevela ni. Nekoliko manj pa so me presenetili polži, ki jih doslej ni bilo. Pod zastirko pa je vedno fino vlažno in toplo in so se iz cvetače, brokolija in zelja zdaj preselili na krompir. Tudi tam jim zdaj vztrajno dopovedujemo, da jih nočemo. Nauk za naslednje leto je: trava okrog vrta mora biti spomladi pravočasno pokošena, vrt pa ob robovih posipan z jajčnimi lupinami. 

Koprive

Letos so me koprive povsem obnorele. Spomnim se mame, ki jih je nabirala in sušila za čaj v času moje pubertete, ko so me precej mučili menstrualni krči. Takrat mi je postal okus koprive všeč. Vmes sem nanjo pozabila, zdaj pa jo v družini spet uporabljamo za čiščenje krvi in organizma nasploh. Posebej se je v obliki čaja izkazala pri drugem prestolonasledniku in njegovih težavah z alergijami.

Koprive uporabljam za svoje vsakodnevne zelene napitke. Ne ravno vsak dan, a po dvakrat tedensko zagotovo. Pri tem pazim, da to nista dva zaporedna dneva. Držim se načela, da je dobro zelenje v teh napitkih menjavati.

Uporabljam jih pa tudi na svojem vrtu. Prav zdaj namakam vedro, polno kopriv, za vzorec je dodanega še gabeza in preslice, za gnojilo na vrtu. V ta namen se morajo namakati vsaj dva do tri tedne, da fermentirajo. Že drugi dan namakanja pa sem odvzela nekaj vode in z njo poškropila vrtnice kot zaščito pred ušmi.

Prav v ta namen, da imam koprive pri roki, je moj J spomladi presadil par koreninic iz bližine enega potoka na domače dvorišče. Pravzaprav so koprive dobile svojo domovinsko pravico v stari leseni kadi, ki smo jo pred leti namenili za rože. Ker je pa tam precej sušno, nobene niso prav obstale. Koprivam pa več kot ustreza, poleg tega se ne bodo mogle nekontrolirano širiti naprej.

Radenci 2014

Radenci so zame največji, najlepši, najbolj doživet, prijazen in predvsem domač tekaški dogodek. Zato pomislekov ob vremenski napovedi, ali iti ali ne, ni bilo. In še dobro, da smo se tako odločili.

V Radencih smo izkusili že vse, razen dežja, od hudega vetra, do močnega sonca in grozljive žeje. No, letos pa smo bili mokri. In sploh ni bilo slabo. Vsaj za nas, tekače, ne. Pršelo je ravno prav, da je bil občutek prijeten, osvežilen. Mož je z našimi otroci in enim začasno prevzetim preživel čas v hotelski igralnici in organiziranem varstvu s strani organizatorja.

Štart je šel gladko, prva tretjina je minila brez posebnosti. Pot po gozdu pa je bila blatna in sama sebi sem bila hvaležna za izbiro starih tekaških copat. Ves čas sem bila v strahu, kaj če me soleus izda. Zato nisem preveč pospeševala in sem mojih 10 pretekla v času ene ure in ene minute. In, soleus me ni izdal. Zdaj bom lahko spet tekla naprej, vendar sem sama sebi obljubila, da brez pretiravanj in brez prehudih ambicij. Konec koncev tečem, ker mi je fajn in ker se tako sprostim. Le zakaj bi si ustvarjala stres tam, kjer ni treba?

Prestolonaslednika sta odtekla svojih 600 metrov v skladu s svojimi pričakovanji in letos prvič na srečo že z zavestjo, da ni toliko pomembno zmagati, kot sodelovati. Pupa pa je bila zame naša današnja šampionka. Svojih 200 metrov je naša dveletnica pretekla brez ustavljanja, brez nerganja, z nepopisnim ponosom na obrazu. Bila je neskončno hvaležna za vsak aplavz ali spodbude, ki so letele iz strani občinstva. In tega ni bilo tako malo. Nagrajena z medaljo je bila izjemno srečna.

Organizatorjem gre vsa pohvala. To je zame najboljši v Sloveniji organiziran tek. Štima vse. Sodelovanje s slovensko vojsko je zgledno in kapo dol za vsa njihova prizadevanja. Tuši, ki nam jih omogoči vojska, so nepogrešljivi in pika na i. To definitivno manjka Ljubljanskemu maratonu. In dejstvo, da je tako tek za velike kot za majhne tekače na isti dan. Meni se zdi mimo, da bi se vozila dva dni zapored v Ljubljano, en dan moraš popoldne peljat otroke, naslednji dan greš še sam. Za nas, ki ne živimo tam ali na pragu prestolnice, to ni smotrno. Žal.

Čas med tekom za velike in za majhne izkoristimo za kak krajši izlet. Tokrat smo obiskali tropski vrt Ocean Orchids.

V Beltince smo se odpravili, da bi si ogledali grad. Pa smo prišli v trenutku, ko se tam začeli zbirati starodobniki, traktorji, kolesa in kolesa z motorjem, za rally. Kaj lepšega za moško družbo? V parku ob dvorcu pa še stalno razstavljena stara kolesa, oziroma njihove replike:

Lep konec Slovenije je to.