Zorenje

Zori paradižnik.

In kumare.

Pa jajčevci.

In ostale dobrote z domačega vrta.

Zorijo pa tudi naši otroci. Kako me včasih presenetijo! Ko jih dojemam še za manj zrele, kot v resnici so. In me presenetijo s kakšno potezo, s kakšnim dejanjem, ali zgolj z nepričakovano modrostjo, ki pride iz njihovih ust. Pa če so ta stara 8 let ali dve in pol.

Ponosna sem na svoja osemletnika, ki sta že kar nekaj letošnjih počitniških dni preživela doma povsem sama. 10 ur. Pripravita si zajtrk, pospravita, rešujeta naloge, bereta, kaj pospravita, se igrata z mucami, z lego kockami, monopoly, šahirata, ali pa se zaposlita pri neštetih zanimivostih okrog hiše, se vozita s kolesom po domači ulici, si pogrejeta kosilo in pospravita za seboj. Brez televizije in računalnika. Resda sva oba z atijem ves čas dosegljiva na telefonu, vendar oba daleč stran. Ati 40 kilometrov, jaz 80. To zorenje nam je bilo včasih samoumevno…