Mešani domači kruh

Pri nas jemo doma pečen kruh. Včeraj smo pripravili mešanega iz treh vrst moke:

250 g polnozrnate pšenične moke

250 g polbele moke

250 g ržene moke

2 zavitka kvasa v prahu

1 čajna žlička soli

1 čajna žlička sladkorja

2 jedilni žlici olivnega olja

voda po potrebi

Vse sestavine razen vode sam v posodo, vklopim mojega kuhinjskega pomočnika (MaxiMum, Bosch) in počasi dolivam mlačno vodo, dokler ni testo zgneteno. 

Posodo pokrijem s prtom, pustim eno uro počivati. Potem vklopim pečico na 250 stopinj, kruh ročno še enkrat pregnetem in ga zvrnem na s peki papirjem pokrit pekač. Ko je pečica ogreta, kruh prerežem in ga dam v pečico. Temperaturo pa takoj znižam na 180 in pečem 45 minut. Ohladim ga na rešetki.

Vonj po sveže pečenem kruhu daje domu posebno toplino in domačnost. Budi nostalgijo po nekih časih, ki jih več ni, in omogoča radost in spomin na sedanje čase prihodnjim rodovom…

Dan odprtih vrat na kmetiji

Odkar je naša družina spremenila način prehranjevanja, kupujemo mleko ter tu in tam kak mlečni izdelek iz kmetije. Pravzaprav nam vse dostavijo ob določenem dnevu v tednu kar domov. Gre za kmetijo Flis – Četina iz bližine Šempetra. Letos smo jih obiskali ob njihovem dnevu odprtih vrat.

Kravice se na kmetiji odlično počutijo. Njihov hlev je čist, zračen, nekaj njihovih kolegic se pase kar na prostem, na velikem travniku.

Za 24-urno molžo poskrbi kar robot, ki – kolikor smo videli na lastne oči – vime najprej umije, potem s posebno 'roko' natakne vsak 'sesek' na pravo mesto in začne se molža. Sama se še spomnim ročne molže in tistih prvih strojev. Gospodar pa tako prek računalnika spremlja, kako se zadeva odvija:

Prav v tem času je pri hiši kar nekaj mladine. Ena od teh:

Ta dan so na kmetiji  široki množici radovednih obiskovalcev v pokušino ponudili zanimivo paleto svojih mlečnih dobrot. Otroci pa so uživali na plezalni steni in se družili z animatorkami, ki sta poskrbeli, da je bilo pisano in ustvarjalno.

Poslovili smo se z zadovoljstvom, da gre kravicam, katerih mleko občasno uživajo naši otroci, lepo. In da se z njimi ukvarjajo ljudje, ki so pozitivni, nasmejani in odprtega srca. Zlasti to v teh časih še kako šteje.

Biovrt (Marie-Luise Kreuter)

Ni zgolj še ena iz vedno večje zbirke knjig o vrtnarjenju brez kemije. Avtorica pravi, da »biotični vrtnarji naj ne bi le vedeli, 'kako naredimo', temveč tudi spoznali, 'zakaj deluje'.« Temu vodilu sledi od prve do zadnje strani.

Tako izvemo, katere so preizkušene, odporne sorte, in katere so nove, za bolezni neobčutljive. Ponudi precej obsežno razpredelnico biotičnega zatiranja škodljivcev, pregled najpomembnejših biotičnih pripravkov, predstavi možnosti naravnega gnojenja in poda nasvete za številne mešane posevke. Poleg tega opiše tudi trajnice, enoletnice, dvoletnice, skratka vse rastline, ki sodijo na domač vrt.

Če in ko imam težave na vrtu, je to prva knjiga, ki jo vzamem v roke. Doslej sem še vedno lahko iz fotografij in skic v knjigi, in s primerjanjem tega, kaj se dogaja pri meni, lahko ugotovila, v čem je problem. Potem sem na osnovi te 'diagnoze' iskala v knjigi tudi primerno rešitev. Običajno jo najdem takoj. Toplo priporočam.

Zeleni kvadrat – zdravje iz organskega vrta (Kornelija Benyovsky Šoštarić)

Ko sem si to knjigo sposodila v lokalni knjižnici, nisem točno vedela, ali bo ena tistih, ki jih samo prelistaš in po hitrem postopku vrneš, ali bo ena tistih, za katero bi rada podaljšala izposojo, pa žal ne gre, ker je že rezervirana. Že po nekaj straneh sem vedela, da je to tisto, kar sem tako iskala. Kmalu sem spoznala, da vzporedno ob knjigi obstaja cela serija vrtnarskih oddaj, ki jih avtorica snema v svojem vrtu v hrvaškem Zagorju za prvi program hrvaške televizije pod naslovom Vrtlarica in ki so tudi izjemno poučne, zelo nazorne in absolutno vredne ogleda. Ogledati si jih je mogoče na naslovu www.hrt.hr. Pri tej avtorici ni mogoče spregledati, da to, o čemer poroča in piše, srčno živi v vsakem trenutku svojega življenja.

Srčika knjige je 'vrnitev v naravo', nazaj k čim bolj naravnem vrtnarjenju. Brez pehanja za čim večjim paradižnikom, pač pa v prizadevanju za čim bolj kakovostno, z vitamini in ostalimi koristnimi elementi bogato domačo zelenjavo. S to osrednjo mislijo nas popelje na potovanje od tega, kako si omisliti vrt na svoji zaplati zemlje in urediti svoj zelenjavni kvadrat, kako vsako leto zasajevati in sejati povrtnine brez prekopavanja zemlje, z uporabljanjem zastirke, upoštevanjem naravne zaščite rastlin, privabljanjem koristnih vrtnih prebivalcev, opuščanjem intenzivnega gnojenja. Kar tako, mimogrede, navduši še za lastno pridelavo in shranjevanje semen, zlasti domačih, avtohtonih sort zelenjave.

Dodana vrednost knjige so fantastične fotografije, ki jih je posnel avtoričin mož Nino Šoštarić. On je hkrati tudi snemalec prej omenjenih televizijskih oddaj.

Ker je knjiga polna dobrodošlih nasvetov in tako nepogrešljiva, si je več ne bom sposojala v lokalni knjižnici. Odslej je del moje domače vrtnarske knjižnice.

Jutranji napitek iz špinače in ananasa

Današnji napitek sem si pripravila na osnovi špinače, ki na vrtu raste kot za stavo, in četrtine res velikega ananasa.

Dodam še majhno banano (za teksturo), sok pol limone. Vse skupaj v Boschevem blenderju (del foodprocesorja MCM6) v par sekundah zmiksam, nakar dolivam še vodo, da dobim približno liter osvežilnega, hranljivega in zdravega napitka. Vodo dolivam skozi pokrov, ki ima na sredini priročno luknjo (manjšo ali večjo, si lahko prilagodiš po potrebi). Ta blender je zelo močan in vse sestavine v zelo kratkem času povsem seseklja. Kar je pomembno. Ker ta zeleni napitek se zaradi ohranjanja vitaminov in mineralov ne bi smel predlogo segrevati.

Vrtnarsko veselje

V enem zapisu sem že povedala, da se je moje učenje vrtnarjenja začelo z mojimi prvimi par kvadrati vrta in prvimi napakami. Dobesedno 'learning by doing'. Delala sem po načelu, 'poglej, kaj sadi sosed in to naredi tudi sam', in po načelu, 'ata ziher ve, pokliči ga'. Vsako zimo sem si pripravila okvirni seznam povrtnin, ki sem jih želela na svojem vrtu pridelati, in skica, kje bo kaj raslo. Od začetkov pa do danes se to dvoje ni spremenilo, se pa vsako leto širi seznam. In zadnje leto se je povečalo tudi število kvadratov. Pa te dni ugotavljam, da bi lahko bil še večji, da bi imela še česen (zdaj ga imam samo med jagodami, so naravno zaščitno sredstvo proti glivičnim obolenjem), ohrovt, rabarbaro, pozni krompir in še kaj bi se našlo.

Skladno s tem širjenjem pa sem začela brati tudi vrtnarsko čtivo in ga nekaj od tega vzela za svojega. Moje vrtnarske biblije, o katerih bom še kdaj kaj napisala, so tri: Biovrt avtorice Marie-Luise Kreuter, Zeleni kvadrat Kornelije Benyovsky Šoštarić in Moj bio vrt Marije Omahen.

Skupni imenovalec vseh treh, ki sem ga prenesla v svoj zeleni pravokotnik, je v tem, da skušam saditi rastline po načelu dobrega sosedstva in že po tej poti zmanjšati invazijo škodljivcev, naravni 'boj' s slednjimi in uporaba zastirke. Glede slednje sem presenečena, kako krasno funkcionira kar zadeva zadrževanja vlage v tleh, ohranjanja rahlosti zemlje in dejstva, da plevela ni. Nekoliko manj pa so me presenetili polži, ki jih doslej ni bilo. Pod zastirko pa je vedno fino vlažno in toplo in so se iz cvetače, brokolija in zelja zdaj preselili na krompir. Tudi tam jim zdaj vztrajno dopovedujemo, da jih nočemo. Nauk za naslednje leto je: trava okrog vrta mora biti spomladi pravočasno pokošena, vrt pa ob robovih posipan z jajčnimi lupinami. 

Koprive

Letos so me koprive povsem obnorele. Spomnim se mame, ki jih je nabirala in sušila za čaj v času moje pubertete, ko so me precej mučili menstrualni krči. Takrat mi je postal okus koprive všeč. Vmes sem nanjo pozabila, zdaj pa jo v družini spet uporabljamo za čiščenje krvi in organizma nasploh. Posebej se je v obliki čaja izkazala pri drugem prestolonasledniku in njegovih težavah z alergijami.

Koprive uporabljam za svoje vsakodnevne zelene napitke. Ne ravno vsak dan, a po dvakrat tedensko zagotovo. Pri tem pazim, da to nista dva zaporedna dneva. Držim se načela, da je dobro zelenje v teh napitkih menjavati.

Uporabljam jih pa tudi na svojem vrtu. Prav zdaj namakam vedro, polno kopriv, za vzorec je dodanega še gabeza in preslice, za gnojilo na vrtu. V ta namen se morajo namakati vsaj dva do tri tedne, da fermentirajo. Že drugi dan namakanja pa sem odvzela nekaj vode in z njo poškropila vrtnice kot zaščito pred ušmi.

Prav v ta namen, da imam koprive pri roki, je moj J spomladi presadil par koreninic iz bližine enega potoka na domače dvorišče. Pravzaprav so koprive dobile svojo domovinsko pravico v stari leseni kadi, ki smo jo pred leti namenili za rože. Ker je pa tam precej sušno, nobene niso prav obstale. Koprivam pa več kot ustreza, poleg tega se ne bodo mogle nekontrolirano širiti naprej.

Radenci 2014

Radenci so zame največji, najlepši, najbolj doživet, prijazen in predvsem domač tekaški dogodek. Zato pomislekov ob vremenski napovedi, ali iti ali ne, ni bilo. In še dobro, da smo se tako odločili.

V Radencih smo izkusili že vse, razen dežja, od hudega vetra, do močnega sonca in grozljive žeje. No, letos pa smo bili mokri. In sploh ni bilo slabo. Vsaj za nas, tekače, ne. Pršelo je ravno prav, da je bil občutek prijeten, osvežilen. Mož je z našimi otroci in enim začasno prevzetim preživel čas v hotelski igralnici in organiziranem varstvu s strani organizatorja.

Štart je šel gladko, prva tretjina je minila brez posebnosti. Pot po gozdu pa je bila blatna in sama sebi sem bila hvaležna za izbiro starih tekaških copat. Ves čas sem bila v strahu, kaj če me soleus izda. Zato nisem preveč pospeševala in sem mojih 10 pretekla v času ene ure in ene minute. In, soleus me ni izdal. Zdaj bom lahko spet tekla naprej, vendar sem sama sebi obljubila, da brez pretiravanj in brez prehudih ambicij. Konec koncev tečem, ker mi je fajn in ker se tako sprostim. Le zakaj bi si ustvarjala stres tam, kjer ni treba?

Prestolonaslednika sta odtekla svojih 600 metrov v skladu s svojimi pričakovanji in letos prvič na srečo že z zavestjo, da ni toliko pomembno zmagati, kot sodelovati. Pupa pa je bila zame naša današnja šampionka. Svojih 200 metrov je naša dveletnica pretekla brez ustavljanja, brez nerganja, z nepopisnim ponosom na obrazu. Bila je neskončno hvaležna za vsak aplavz ali spodbude, ki so letele iz strani občinstva. In tega ni bilo tako malo. Nagrajena z medaljo je bila izjemno srečna.

Organizatorjem gre vsa pohvala. To je zame najboljši v Sloveniji organiziran tek. Štima vse. Sodelovanje s slovensko vojsko je zgledno in kapo dol za vsa njihova prizadevanja. Tuši, ki nam jih omogoči vojska, so nepogrešljivi in pika na i. To definitivno manjka Ljubljanskemu maratonu. In dejstvo, da je tako tek za velike kot za majhne tekače na isti dan. Meni se zdi mimo, da bi se vozila dva dni zapored v Ljubljano, en dan moraš popoldne peljat otroke, naslednji dan greš še sam. Za nas, ki ne živimo tam ali na pragu prestolnice, to ni smotrno. Žal.

Čas med tekom za velike in za majhne izkoristimo za kak krajši izlet. Tokrat smo obiskali tropski vrt Ocean Orchids.

V Beltince smo se odpravili, da bi si ogledali grad. Pa smo prišli v trenutku, ko se tam začeli zbirati starodobniki, traktorji, kolesa in kolesa z motorjem, za rally. Kaj lepšega za moško družbo? V parku ob dvorcu pa še stalno razstavljena stara kolesa, oziroma njihove replike:

Lep konec Slovenije je to.