torek, 22. julij 2014

Zorenje

Zori paradižnik.



In kumare.



Pa jajčevci.



In ostale dobrote z domačega vrta.

Zorijo pa tudi naši otroci. Kako me včasih presenetijo! Ko jih dojemam še za manj zrele, kot v resnici so. In me presenetijo s kakšno potezo, s kakšnim dejanjem, ali zgolj z nepričakovano modrostjo, ki pride iz njihovih ust. Pa če so ta stara 8 let ali dve in pol.

Ponosna sem na svoja osemletnika, ki sta že kar nekaj letošnjih počitniških dni preživela doma povsem sama. 10 ur. Pripravita si zajtrk, pospravita, rešujeta naloge, bereta, kaj pospravita, se igrata z mucami, z lego kockami, monopoly, šahirata, ali pa se zaposlita pri neštetih zanimivostih okrog hiše, se vozita s kolesom po domači ulici, si pogrejeta kosilo in pospravita za seboj. Brez televizije in računalnika. Resda sva oba z atijem ves čas dosegljiva na telefonu, vendar oba daleč stran. Ati 40 kilometrov, jaz 80. To zorenje nam je bilo včasih samoumevno…






sobota, 19. julij 2014

Jabolčna pita

Gre za eno od naših brezjajčnih sladic, ki je pogosto na mizi.

Krhko testo:
200 g moke (mešanica ržene, polnozrnate in bele)
100 g masla
50 g sladkorja
2 do 3 žlice kisle smetane (toliko, da se testo fino zgnete)
kanček pecilnega praška

Testo zgnetem in brez počivanja razvaljam na velikost pekača. Prepikam z vilicami.



Testo obložim z na kocke narezanimi koščki jabolk, ki so se marinirale v cimetu, mletih klinčkih, limoninem soku in malo sladkorja.



Ne delam mreže ali pokrova po vrhu, nam tako ustreza. Pečem pa na 180 stopinjah, tam do 45 minut.



petek, 18. julij 2014

Skodelice iz bele das mase

Takšne skodelice so izdelovali pri likovnem pouku v šoli, le da so jih namenili za čajne svečke. Žal se je minuto starejšemu prestolonasledniku zlomila med potjo domov. Pa smo doma ponovili vajo.


Postopek je enostaven: razvaljali smo maso, s pomočjo sklede izrezali krog, celo površino ali samo rob okrasili z zamaški od flomastrov, krog poveznili čez drugo skledico, zaščiteno s prozorno folijo, pustili sušiti. Naslednji dan smo še barvali z zlato akrilno barvo. Lakirali jih nismo:



četrtek, 17. julij 2014

Domač sadni kruh

Iz treh razlogov sem se te dni lotila peke sadnega kruha. Prvi razlog je praktične narave. Pred odhodom na morje skušam doma pripraviti jedi, ki jih lahko jemo vsi, tudi kakšni posladek. Za nas zaradi alergij odpadejo pakirani piškoti in podobno, zato tudi take zadeve pripravim in nesemo s seboj. Tak sadni kruh je zaradi sestavin dolgo obstojen, pravzaprav je z vsakim dnem še boljši. Drugi razlog je posredno praktične narave. Zadnjič sem sušila domače hruške, ki jih nismo uspeli sproti pojesti, pa sem dve rundi preveč posušila. Da bi jih zavrgla, mi niti na misel ne pride, in takrat se je porodila ideja o sadnem kruhu. Tretji razlog je pa nostalgične narave. Podoben kruh je pekla moja žal že pokojna mama in je bil ob orehovi potici železni repertoar božično – novoletnega vzdušja pri hiši.

Šlo je takole:
Zjutraj sem narezala suho sadje: hruške, marelice, fige in slive. Vse skupaj prelila z malo mlačne vode in nekaj ruma. Razmerje je bilo približno 2:1 v korist ruma. Zalila nisem veliko, vmes čez dan sem večkrat premešala in vedno, ko je sadje tekočino popilo, dolila novo. Tako sem sadje marinirala do večera, ko sem mu primešala cimet, nastrgano limonino lupino in mlete klinčke.




Posebej sem v ponvi prepražila cele lešnike in mandlje.

Testo sem zamesila iz ržene in pšenične moke (po približno 35 dag vsake), dveh zavitkov kvasa, jedilne žlice soli in jedilne žlice sladkorja. Dodala sem mlačne vode, da je nastalo lepo kvašeno testo.



Ko je testo naraslo za enkrat, sem dodala namočeno sadje in oreške in vse skupaj še enkrat zgnetla:



Zaradi lažjega rezanja in kasnejšega transporta sem testo nadevala v tri pomaščene modele:



Takoj, ko sem modele napolnila, sem jih dala v mrzlo pečico in pustila vzhajati na 50 stopinjah približno pol ure. Potem sem nastavila na 180 in po dobre pol ure je bil kruh pečen. Naslednji dan sem ga vzela iz modelov, zavila v folijo in postavila v hladilnik.




torek, 15. julij 2014

Rdeči kašasti napitek

Tokratni jutranji napitek je vseboval dve pesti domačih malin in peteršilj, tudi banano in limono. Do skupnega volumna pa še vodo. Zmagovalna kombinacija!



petek, 11. julij 2014

Miki in Zala


Starejši prestolonaslednik si je letos za 8. rojstni dan zaželel rolke, minuto mlajši pa muco. Muca sorodnikov v Prlekiji je prav v tistem času skotila mladiče in povprašali smo, ali lahko enega posvojimo. Na strašno veselje naših otrok je bil odgovor pritrdilen. Kakšen teden pred prihodom muce v naš dom pa se je glava naše družine spomnil, da bi bilo fino, ko bi bili muci dve. In tako sta z začetkom počitnic naš dom obogatili punci Miki in Zala. Obe pravi pocartanki, vsaka z izrazito svojim značajem. Ena umirjena, druga nagajiva. Obe pa strašno ljubki. Še naša pupa se ju je v par dneh povsem privadila in izgubila strah pred mucami, ki ji je prej kar pošteno grenil življenje. Po prvih tednih lahko rečem, da sta že povsem postali del našega vsakdana.







četrtek, 10. julij 2014

Ptujske razglednice

Na Ptuju smo se ustavili za dobro urico. Ogledali smo si minoritsko cerkev in samostansko dvorišče. Na kratkem sprehodu smo si privoščili še odličen sladoled. To mesto enostavno ima nekaj v sebi. Nekaj, zaradi česar se vedno znova rada ustavim tam, pa četudi samo za kratek čas. Bogata zgodovina ta nekdanje Poetovie iz fragmentov pripoveduje čudovito zgodbo…


















sreda, 09. julij 2014

Minoritska cerkev na Ptuju

Na Ptuju se rada ustavim na trgu pred minoritsko cerkvijo in samostanom sv. Petra in Pavla. Čudovita arhitektura in bogata zgodovina.




Pravzaprav naj bi bil ta samostan prvi samostan sploh na slovenskih tleh. Viri pravijo, da naj bi ga leta 1239 ustanovili gospodje Ptujski. V toku časa je bil večkrat prezidan, prizadel ga je požar. Cerkvi je najmočnejši udarec povzročilo bombardiranje leta 1945, ko se je spremenila dobesedno v ruševine. Patri minoriti so si prizadevali za obnovo, vendar takratna oblast temu ni bila naklonjena. Še več: na istem mestu so postavili pošto. Šele leta 2001 so pošto porušili in na istem mestu spet sezidali novo cerkev, ki je bila posvečena 29. junija 2011.

Samostan je danes sedež slovenske minoritske province, v njem deluje zasebna samostanska glasbena šola, z izjemno starimi deli je bogato založena samostanska knjižnica. Na dvorišču in v refektoriju (nekdanji obednici) velikokrat prirejajo koncerte in druga srečanja.




Mir in dobro!






torek, 08. julij 2014

Prosena solata

Moje kosilo v službi so solate, ki si jih prinesem do doma. Sinoči sem na vodi skuhala proseno kašo. Zjutraj sem dodala en paradižnik, pol kumare, majhno papriko in pol majhne čebule. Zabelila z bučnim oljem in kisom, v službi pa še solila.



To je zame kosilo, ki ne zabaše želodca in ki ne uspava, ampak daje energijo. Zato tudi po takem kosilu ne potrebujem kavice, ki bi me zbudila.