Koprive

Letos so me koprive povsem obnorele. Spomnim se mame, ki jih je nabirala in sušila za čaj v času moje pubertete, ko so me precej mučili menstrualni krči. Takrat mi je postal okus koprive všeč. Vmes sem nanjo pozabila, zdaj pa jo v družini spet uporabljamo za čiščenje krvi in organizma nasploh. Posebej se je v obliki čaja izkazala pri drugem prestolonasledniku in njegovih težavah z alergijami.

Koprive uporabljam za svoje vsakodnevne zelene napitke. Ne ravno vsak dan, a po dvakrat tedensko zagotovo. Pri tem pazim, da to nista dva zaporedna dneva. Držim se načela, da je dobro zelenje v teh napitkih menjavati.

Uporabljam jih pa tudi na svojem vrtu. Prav zdaj namakam vedro, polno kopriv, za vzorec je dodanega še gabeza in preslice, za gnojilo na vrtu. V ta namen se morajo namakati vsaj dva do tri tedne, da fermentirajo. Že drugi dan namakanja pa sem odvzela nekaj vode in z njo poškropila vrtnice kot zaščito pred ušmi.

Prav v ta namen, da imam koprive pri roki, je moj J spomladi presadil par koreninic iz bližine enega potoka na domače dvorišče. Pravzaprav so koprive dobile svojo domovinsko pravico v stari leseni kadi, ki smo jo pred leti namenili za rože. Ker je pa tam precej sušno, nobene niso prav obstale. Koprivam pa več kot ustreza, poleg tega se ne bodo mogle nekontrolirano širiti naprej.