Čar preprostosti

Rada imam preproste in iskrene ljudi. In enostavne reči. Tudi preproste, povsem vsakdanje rožice, ki jih nekateri trebijo, ker kazijo pogled na popolno angleško travico. Mi jih puščamo. So preproste, drobcene, pa vseeno bogatijo vsakdan.

Osvežilni napitek iz rukole

V Boschev blender sem danes zjutraj ob petih dala banano, dve pomaranči, pol limone in pest rukole z domačega vrta. Vode dodam po potrebi.

Nastal je liter osvežilnega in krepčilnega napitka za dober začetek dneva. Za zajtrk in malico obenem. V službi. Na zdravje!

Prvomajski izlet v Olimje in na Jelenov greben

Olimje leži na treh četrtinah naše običajne poti na Bizeljsko, kjer ima naš celjski dedi svoj vinograd. Običajno se ustavimo v Olimju jeseni, ko se vračamo iz trgatve. Tokrat pa smo si ogledali zeliščni vrt in jelene prvega maja.

V Olimju se radi ustavimo. Tam lahko dobesedno začutiš mir. In nekaj svetega.

Olimski samostan – čudovita baročna stavba – ima zanimivo zgodovino. Na tem mestu bi naj po izročilu stal stolp, zgrajen o. 1015. Pripadal bi naj grofom Pilštajnskim. Lastnica naj bi bila sveta Ema Krška. Pozneje je bil stolp preurejen v podeželski dvorec, leta 1550, na pragu reformacije, pa ga je nek grof povečal in obnovil v renesančnem stilu. Iz dvorca je nastal grad. Ko ga je leta 1657 kupil baron Zakmardy de Dyankoch, ga je podaril pavlinskim menihom iz Lepoglave na Hrvaškem. Kmalu zatem je prišlo v Olimje prvih 6 bratov, ki so grad preuredili za samostanske potrebe in poskrbeli za gradnjo romarske cerkve. Bratje so v Olimju ostali do Jožefinske reforme. Jožef II je leta 1782 samostan razpustil. Bratje so se vrnili v matični samostan, v Olimju pa je ostala župnija. Samostan je na dražbi kupil grof Attems in postal je spet grad. Ko je bil leta 1945 ubit takratni lastnik gradu (Attems), je bila stavba nacionalizirana. Tik pred osamosvojitvijo Slovenije so se začela prizadevanja za oživitev samostana. Grad je vzela v najem mariborska škofija, ki ga je izročila minoritom. Leta 1999 je slovenska minoritska provinca ustanovila samostan v Olimju in ga poimenovala za samostan blaženega Antona Martina Slomška.

Patri minoriti z gojenjem zelišč na srečo nadaljujejo tradicijo patrov Pavlincev. To tradicijo so obnovili v duhu starega reka, da za vsako bolezen ena rožica raste. In res, po novem so nasadi oblikovani tudi v sklopu težav z določenim telesnim organom. Ob rožicah in zeliščih, zasajenih na tistem mestu, so tudi natančni opisi, vključno s slovenskim in latinskim poimenovanjem. Zdaj bi naj na teh zgledno urejenih vrtovih raslo več kot 250 vrst zdravilnih zelišč. V okviru samostana deluje tudi stara samostanska lekarna s starimi freskami patrov Pavlincev.

Naša pupa pa je bolj kot v rožicah uživala ob ogledu rdečih in zlatih ribic v ribniku pred samostanom.

Mi se bomo v Olimje še radi vračali. Ker je to res kraj 'miru, notranje sreče in lepote.'

Po izkušanju ponotranjenih lepot pa smo se sprehodili še na Jelenov greben.

Sladoled je bil pika na i.

Na obisku pri dediju

Naš mariborski dedi ima 'zlato' roko, kar zadeva rože, vrt in drugo zelenje v okviru hišnega vrta. Današnji posnetek stanja:

To sta prečudovit japonski javor, za njim pa stebelna potonika. Danes smo odnesli tri potomke. Hvala, dedi!

Korito na zgornjem oknu bo kmalu zacvetelo v rumenem:

To pa je prehod v sadovnjak, kjer se pripomočki kažejo vejam nekoliko drugačno pot, kot jim jo namenja njihova divja rast:

Tudi drvarnica si zasluži okras:

Dedkov zeliščni vrt:

Tako pa izgleda del zelenjavnega vrta. Včasih se šalimo, da ima vrt še posesan in pobrisan, tako težko je v njem najti kak plevel:

 To pa je mini park pred hišo:

Samo želimo si, da bi naš dedi še dolgo tako srčno skrbel za svoje zelenje!