V enem zapisu sem že povedala, da se je moje učenje
vrtnarjenja začelo z mojimi prvimi par kvadrati vrta in prvimi napakami.
Dobesedno 'learning by doing'. Delala sem po načelu, 'poglej, kaj sadi sosed in
to naredi tudi sam', in po načelu, 'ata ziher ve, pokliči ga'. Vsako zimo sem
si pripravila okvirni seznam povrtnin, ki sem jih želela na svojem vrtu
pridelati, in skica, kje bo kaj raslo. Od začetkov pa do danes se to dvoje ni
spremenilo, se pa vsako leto širi seznam. In zadnje leto se je povečalo tudi
število kvadratov. Pa te dni ugotavljam, da bi lahko bil še večji, da bi imela
še česen (zdaj ga imam samo med jagodami, so naravno zaščitno sredstvo proti
glivičnim obolenjem), ohrovt, rabarbaro, pozni krompir in še kaj bi se našlo.
Skladno s tem širjenjem pa sem začela brati tudi vrtnarsko
čtivo in ga nekaj od tega vzela za svojega. Moje vrtnarske biblije, o katerih
bom še kdaj kaj napisala, so tri: Biovrt avtorice Marie-Luise Kreuter, Zeleni
kvadrat Kornelije Benyovsky Šoštarić in Moj bio vrt Marije Omahen.
Skupni imenovalec vseh treh, ki sem ga prenesla v svoj
zeleni pravokotnik, je v tem, da skušam saditi rastline po načelu dobrega
sosedstva in že po tej poti zmanjšati invazijo škodljivcev, naravni 'boj' s
slednjimi in uporaba zastirke. Glede slednje sem presenečena, kako krasno
funkcionira kar zadeva zadrževanja vlage v tleh, ohranjanja rahlosti zemlje in
dejstva, da plevela ni. Nekoliko manj pa so me presenetili polži, ki jih doslej
ni bilo. Pod zastirko pa je vedno fino vlažno in toplo in so se iz cvetače,
brokolija in zelja zdaj preselili na krompir. Tudi tam jim zdaj vztrajno
dopovedujemo, da jih nočemo. Nauk za naslednje leto je: trava okrog vrta mora
biti spomladi pravočasno pokošena, vrt pa ob robovih posipan z jajčnimi
lupinami.
Ni komentarjev:
Objavite komentar