Radenci 2014

Radenci so zame največji, najlepši, najbolj doživet, prijazen in predvsem domač tekaški dogodek. Zato pomislekov ob vremenski napovedi, ali iti ali ne, ni bilo. In še dobro, da smo se tako odločili.

V Radencih smo izkusili že vse, razen dežja, od hudega vetra, do močnega sonca in grozljive žeje. No, letos pa smo bili mokri. In sploh ni bilo slabo. Vsaj za nas, tekače, ne. Pršelo je ravno prav, da je bil občutek prijeten, osvežilen. Mož je z našimi otroci in enim začasno prevzetim preživel čas v hotelski igralnici in organiziranem varstvu s strani organizatorja.

Štart je šel gladko, prva tretjina je minila brez posebnosti. Pot po gozdu pa je bila blatna in sama sebi sem bila hvaležna za izbiro starih tekaških copat. Ves čas sem bila v strahu, kaj če me soleus izda. Zato nisem preveč pospeševala in sem mojih 10 pretekla v času ene ure in ene minute. In, soleus me ni izdal. Zdaj bom lahko spet tekla naprej, vendar sem sama sebi obljubila, da brez pretiravanj in brez prehudih ambicij. Konec koncev tečem, ker mi je fajn in ker se tako sprostim. Le zakaj bi si ustvarjala stres tam, kjer ni treba?

Prestolonaslednika sta odtekla svojih 600 metrov v skladu s svojimi pričakovanji in letos prvič na srečo že z zavestjo, da ni toliko pomembno zmagati, kot sodelovati. Pupa pa je bila zame naša današnja šampionka. Svojih 200 metrov je naša dveletnica pretekla brez ustavljanja, brez nerganja, z nepopisnim ponosom na obrazu. Bila je neskončno hvaležna za vsak aplavz ali spodbude, ki so letele iz strani občinstva. In tega ni bilo tako malo. Nagrajena z medaljo je bila izjemno srečna.

Organizatorjem gre vsa pohvala. To je zame najboljši v Sloveniji organiziran tek. Štima vse. Sodelovanje s slovensko vojsko je zgledno in kapo dol za vsa njihova prizadevanja. Tuši, ki nam jih omogoči vojska, so nepogrešljivi in pika na i. To definitivno manjka Ljubljanskemu maratonu. In dejstvo, da je tako tek za velike kot za majhne tekače na isti dan. Meni se zdi mimo, da bi se vozila dva dni zapored v Ljubljano, en dan moraš popoldne peljat otroke, naslednji dan greš še sam. Za nas, ki ne živimo tam ali na pragu prestolnice, to ni smotrno. Žal.

Čas med tekom za velike in za majhne izkoristimo za kak krajši izlet. Tokrat smo obiskali tropski vrt Ocean Orchids.

V Beltince smo se odpravili, da bi si ogledali grad. Pa smo prišli v trenutku, ko se tam začeli zbirati starodobniki, traktorji, kolesa in kolesa z motorjem, za rally. Kaj lepšega za moško družbo? V parku ob dvorcu pa še stalno razstavljena stara kolesa, oziroma njihove replike:

Lep konec Slovenije je to.