Po enem tednu mirovanja zaradi pretiravanja (priznam in se
kesam) sem včeraj spet zavezala moje tekaške copate in tekla. Kako nepopisen
občutek svobode, breztežnosti in sreče!
Poleg tega, da mi tek prestavlja »resetiranje« v polnem
pomenu te besede, pa sta letos pred menoj še dva cilja. Prvi bo na sporedu za
uresničitev že čez dober mesec. V Radencih bi rada odtekla 10ko v manj kot uri.
Dosedanji letošnji treningi so bili izjemno obetavni, ne zgolj, da bo šlo pod
uro, temveč še veliko bolje. Do dveh tednov nazaj, ko sem med tekom pospeševala do te mere, da se mi je v levi
meči pojavil hud krč. Takoj sem zelo zmanjšala tempo (da bi hodila, ni bilo
teorije, ker sem bila predaleč od doma in ker je precej deževalo) in uspešno
pretekla do doma. V meči je še malo zategovalo, a sem potem čez nekaj dni šla
veselo na 18,5 km
in tudi to razdaljo pretekla v zame zavidljivem tempu 5:50 min/km. Itak da
prehitro, vsaj za pol minute na km prehitro. Meča so me že naslednji dan
opominjala, da izvajam nasilje sama nad seboj (ni bilo sicer neke hude
bolečine, vendar dovolj zategovanja proti Ahilovi, da so bile stvari kristalno
jasne), zato sem izpustila en tek in šla čez štiri dni na 6 km . Spet isto. Zategovanje.
Tokrat je moj trener rekel: teden dni počitka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar