Iz treh razlogov sem se te dni
lotila peke sadnega kruha. Prvi razlog je praktične narave. Pred odhodom na
morje skušam doma pripraviti jedi, ki jih lahko jemo vsi, tudi kakšni posladek.
Za nas zaradi alergij odpadejo pakirani piškoti in podobno, zato tudi take
zadeve pripravim in nesemo s seboj. Tak sadni kruh je zaradi sestavin dolgo
obstojen, pravzaprav je z vsakim dnem še boljši. Drugi razlog je posredno
praktične narave. Zadnjič sem sušila domače hruške, ki jih nismo uspeli sproti
pojesti, pa sem dve rundi preveč posušila. Da bi jih zavrgla, mi niti na misel
ne pride, in takrat se je porodila ideja o sadnem kruhu. Tretji razlog je pa
nostalgične narave. Podoben kruh je pekla moja žal že pokojna mama in je bil ob
orehovi potici železni repertoar božično – novoletnega vzdušja pri hiši.
Šlo je takole:
Zjutraj sem narezala suho sadje:
hruške, marelice, fige in slive. Vse skupaj prelila z malo mlačne vode in nekaj
ruma. Razmerje je bilo približno 2:1 v korist ruma. Zalila nisem veliko, vmes
čez dan sem večkrat premešala in vedno, ko je sadje tekočino popilo, dolila
novo. Tako sem sadje marinirala do večera, ko sem mu primešala cimet, nastrgano
limonino lupino in mlete klinčke.
Posebej sem v ponvi prepražila
cele lešnike in mandlje.
Testo sem zamesila iz ržene in
pšenične moke (po približno 35 dag vsake), dveh zavitkov kvasa, jedilne žlice
soli in jedilne žlice sladkorja. Dodala sem mlačne vode, da je nastalo lepo
kvašeno testo.
Ko je testo naraslo za enkrat, sem
dodala namočeno sadje in oreške in vse skupaj še enkrat zgnetla:
Zaradi lažjega rezanja in
kasnejšega transporta sem testo nadevala v tri pomaščene modele:
Takoj, ko sem modele napolnila,
sem jih dala v mrzlo pečico in pustila vzhajati na 50 stopinjah približno pol
ure. Potem sem nastavila na 180
in po dobre pol ure je bil kruh pečen. Naslednji dan sem
ga vzela iz modelov, zavila v folijo in postavila v hladilnik.
