Vsak dan je poln. Službenih obveznosti, starševskih,
partnerskih in drugih domačih zadolžitev, gospodinjenja… Lahko pa vsak dan
začinim še s ščepcem česa, kar ni na spisku »have to do«. Recimo, da odtečem
eno fajn turo. Ali pa da posejem ali posadim nekaj zelenega in potem tistemu
skozi daljši čas namenjam pravšnjo mero ustrezne pozornosti. Ali pa da vzamem v
roke kaj iz moje omare za ustvarjanje in nekaj materiala podelim s katerim od
svojih treh nadebudnežev. Pa potem nastane kaj lepega in morda celo uporabnega.
Ali pa enostavno vsi skupaj neobremenjeno uživamo drug ob drugem.
Vse to je uresničitev Horacijevega Carpe diem, ki me
spremlja že iz srednješolskih klopi. Davno nazaj, se razume. J
Carpe diem quam minime credula postero!
